V bazi Slovenskega etnografskega muzeja imajo pod to fotografijo napisano: avtor Fran Vesel, Hiša, Mala ulica, Žitkotova hiša št. 121, Lončar Janez. Lončar Janez je bil verjetno lastnik hiše.

Morda je bilo to leta 1922, morda tudi ne, vendar od dejanskega leta ne odstopa kaj dosti. Glede na korito pred Tumcovo hišo je to po letu 1911, ko je v trg prišla voda, in pred letom 1927, ko je prišla elektrika, saj je luč pri koritu najbrž na petrolej, na elektriko pa zanesljivo ne.

Na levi strani makadamske Male gase se vidi najprej nekaj razvalin. Na tem mestu stoji že nekaj časa Ronkotov skedenj. Nato je videti Domjanovo hišo, o kateri je bilo v Starihslikah govora že 10. julija 2011. V ozadju je Tumcova hiša, pred katero se vidi napajalno korito za živino. Pred koritom pa je ulična svetilka.

Hiša s številko 121 je Zajcova. Čeprav piše ob fotografiji v bazi Slovenskega etnografskega muzeja, da je hiša Žitkotova, se noben od mene starejši prebivalec Male gase ne spominja tega imena, oziroma lastnika. Vsi pa se spominjamo Zajcove mame, ki je stanovala v tej hiši.

Široke kolone glavnih vrat se spominjam tudi jaz, vendar je bila hiša adaptirana, tako, da sleme strehe poteka vzporedno z Malo gaso. Široka vratna kolona je bila zato, da se je lahko skozi glavna vrata vozilo z vozom, ker je imela hiša na drugi strani nekaj vrta in gnojišče, levo in desno od hiše pa sta bili hiši, ki ju danes ni več. Na levi strani je bila Slabetova, na desni pa Drnulcova hiša.

Pod kapom strehe je nekaj pripravljenih drv.

Kot je videti, je imela Zajcova hiša preprosta enojna dvokrilna okna nasajena na francoskih sponah (pantih), ki so se odpirala navzven.

Kraj: Cerknica
Datum: 1922
Avtor: Fran Vesel
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Štiri prijateljice so se pražnje oblekle in se fotografirale za spomin. V tem prispevku bi se rad dotaknil le ene izmed njih. Ipavče Micke.

Z leve proti desni:

• Marija Caserman – Ipavča Micka,
• Fani Berlič,
• Marija Zadel por. Zakrajšek,
• Ivanka Caserman por. Vidrih – Cibava.

Z lepo pisavo napisano, saj so takrat v šoli še imeli predmet lepopis. Tako pisavo dandanes težko najdeš.

Viri:

• Lojzka Žnidaršič
• Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem, 2011

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič – Šentek
Skenirano: 15. 2. 2011 (Matjaž Žnidaršič)
Oblika: skenirana datoteka

Fotografijo sem dobil že čisto na začetku, ko smo s stranjo Stareslike šele začeli. Rečeno mi je bilo, da je nastala v Cerknici, kje točno pa nismo ugotovili. In tako je ta fotografija čakala v arhivu Stareslike. Upam, da se bo oglasil kakšen bralec naših prispevkov, ki bo o sliki vedel kaj več, ali celo prepoznal kakšno osebo.

Na povečavi lažje razločimo obraze. Nikogar ne prepoznam zagotovo, veliko obrazov pa mi je znanih. Mogoče bom še koga prepoznal, ko jih bom primerjal z osebami na kakšni drugi fotografiji.

V prvi vrsti četrti bi lahko bil mladi Werli.

Nekaj jih je prav markantnih. Nekateri imajo znano fizionomijo, mogoče bomo koga prepoznali s podobnostjo njihovih potomcev. Upam, da bo vsaj koga prepoznal kdo od bralcev.

Za osnovo sem vzel fotografijo Ferdinanda Juvanca, ki je objavljena v Slovenskem biografskem leksikonu. Preverjal sem na internetu. Nisem našel nobene druge njegove fotografije. Fotografija, ki so jo uporabili v leksikonu, je bila objavljena 17. 6. 1928 v 25. številki Ilustriranega Slovenca. Možakar na naši fotografiji je zelo podoben, le da je kakih deset – petnajst let mlajši od tistega v Slovenskem biografskem leksikonu. Prepričan sem, da gre za isto osebo. Tudi na podlagi tega lahko sklepamo, da je bila fotografija posneta okoli ali med prvo svetovno vojno.

Kraj: neznan, verjetno Cerknica, nismo prepoznali stavbe v ozadju.
Datum: neznan, verjetno okrog prve svetovne vojne.
Avtor: neznan
Zbirka: Branko Kebe
Skenirano: 14. 3. 2010
Oblika: fotografija

Fotografija je bila posneta zgodaj spomladi leta 1960, ob steni starega zdravstvenega doma nasproti gostilne Goričica, kot se je takrat imenovala gostilna pri Zgoncu v Cerknici.

Na sliki sva kelnarca Ančka in redni gost Janez Potočnik. Mimogrede je prišel na kozarček fotograf Jože Žnidaršič- Bajček. Malo smo poklepetali, pa je Bajček predlagal: “Dajta no stopit tamle ob steni, da vaju bom enkrat prtisnu.” Nama ni bilo treba dvakrat reč in tako sva stara prijatelja na sliki za vse večne čase.

Na sliki je lepo videti lipco, ki še ni začela zelenet, zadaj je v cerkvenem obzidju tudi listavec in pa drobna smrekca. Na vogalu sta lepo videti dva vogalna kamna, zgornji je res kot prislojen kamen, spodnji pa je lepo okroglo in gladko izdelan z majhnim klobučkom na vrhu.

Janez in kelnarca Ančka

Ko sem se zaposlila pri gostinskem podjetju Cerknica, sem bila nekaj časa v hotelu, da sem se nekoliko spoznala s tem delom, potem pa sem bila pri Zgoncu.

Zgonceva gospa mi je dajala nasvete: “Punca, v gostilni se morate pogovarjat, pogovarjat in še enkrat pogovarjat. Samo od vas je odvisno, koliko gostov boste imela v lokalu. Če je v gostilni samo en gost, mu delajte družbo, da ga obdržite toliko časa, da pride še kdo. Tako se začne gostilna polnit.”  Poslušala sem jo in jo ubogala, upam, da mi je to uspevalo.

Gostilne niso več to, kar so bile. Zdaj dela gostom družbo glasba, največkrat angleška, kelnarca odtipka račun na stroj ga pomoli gostu, ni ji treba reči nobene besede, se malce nasmehne, ali pa še to ne. Včasih pa je bila kelnarca kot spovednik. Moški so popili dva, tri špricarje in postali zgovorni. Vse sem zvedela, kdo se je doma skregal, žena otroke zagovarja, bilo je slabo kosilo, pa še in še. Če sem mu lepo svetovala, je postal dobre volje in drugič spet rad prišel in povedal, da sem imela prav. Vsakega sem poznala kaj je pil preden je prišel do Zgonca. Po vinu je človek zgovoren, dobre volje, nekoliko zardel, po pivu zaspan in len, samo na stol ga vleče, po žganih pijačah pa bled zbadljiv in razdražljiv, pri takem pa samo stran od njega.

Sem pa imela tudi slabo izkušnjo. Miličniki so veliko hodili po gostilnah službeno, gostje so jim radi dajali za pijačo, le-ti se pa zastonj pijače niso branili, zakaj bi se. Ko je en večer dežural po gostilnah miličnik, rekli smo mu« mali mož postave«, je pridno praznil plačane špricarje, pozabil je, da je v službi in kmalu sladko zaspal za mizo. Gostje so se razšli, jaz sem pomila, pospravila, naredila obračun, ura pa je že kazala na dve zjutraj, je možakar še kar smrčal. Zbudila sem ga in mu pomagala do vrat, tam pa se je prijel za kljuko in ni hotel nikamor. Ujezilo me je in sem ga pahnila, da je padel ven pred vrata in obležal. Jaz sem kar hitro zaklenila in šla domov. Prav takrat sem delala sama in sem morala biti ob sedmih zjutraj že nazaj v službi. Čez noč je začelo snežiti, padal je moker južen sneg in ko hitim zjutraj proti Zgoncu, vidim črno gmoto pred vrati prav tako, kot sem ponoči pustila tega gosta. No, takrat me je bilo pa tako strah, da ne bom nikoli pozabila. Šla sem skozi stranska vrata naravnost po stopnicah poklicat gospoda Zgonca in mu vse objasnila.

Rekel mi je: “To pa niste naredila prav, kaj takega ni šala.”

Vprašala sem: “A je zmrznil?”

Rekel je: “No, to ne. Saj vidite, da je plašč odtajan, celo kadi se iz njega.” Zbudil ga je, mu pomagal na noge in ga poslal domov. Nič ni rekel, samo odkoracal je po Veliki gasi.

Meni pa ni nikoli več prišlo na pamet, da bi še kdaj metala goste iz gostilne.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Cerknica
Datum: 1960
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija

Fotografija prikazuje udeležence Obrtne šole v Cerknici leta 1956. Postavili so se ob Turšičevi hiši nasproti stare šole na Veliki gasi. Fotografija je nastala 12. 7. 1956, ko so bili končni izpiti.

Upravitelj šole je bil Jože Verbec, razredničarka pa njegova žena Sonja.

Na vseh segmentih sledi imenovanje oseb od leve k desni strani.

• Andrej Glavaš,
• Anton Arko,
• Jože Meden,
• Milan Kržič,
• Slavko Hren (iz mlina),
• Franc Avsec in
• Jože Verbec.

• Jože Snoj,
• Janez Mulc,
• Tone Žnidaršič,
• Slavko Hren (zdaj živi v Sydneyu),
• Franc Suhadolnik,
• Jože Švigelj in
• Tone Veber (spodaj).

• Janez Udovič,
• Jože Žnidaršič,
• Matija Kebe,
• Franci Ris (na segmentu se mu vidi le pol obraza),
• Sonja Verbec,
• Ana Hren,
• France Kržič,
• Helena Nared in
• France Petrič.
• Na tem segmentu ni imena le za fanta, ki ga Matija drži za ramo.

Dobrodošel podatek na zadnji strani nam veliko pomeni.

Vir:

• Anton Arko in se mu lepo zahvaljujem

Kraj: Cerknica
Datum: 12. 7. 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 10. 2015
Oblika: fotografija

19. 7. 1981 je AMD (Avto-moto društvo “Lovko Ludvik-Bognar”) Cerknica obeležilo in proslavilo 25-letnico delovanja. Seveda ni manjkala skupinska fotografija, ki jo je po vsej verjetnosti posnel cerkniški fotograf Jože Žnidaršič-Bajček.

Zadaj:

• Jože Kranjc,
• France Petan,
• Tone Milek,
• Miloš Tomšič,
• Štefan Slokar in
• France Turk.

Spredaj:

• Avpič,
• Slavko Jurca,
• Gvido Kozlovič in
• Boža Urbanc.

Zadaj:

• Marjan Meden,
• Dominik-Dine Zabukovec,
• Alojz Hren in
• Anton Arko.

Sedijo:

• Edvard Petrovčič,
• Jože Telič,
• Džuro Vukičević in
• Janez Truden.

AMD “Lovko Ludvik-Bognar”Cerknica je bilo glede na podatek na zadnji strani stare fotografije ustanovljeno leta 1956.

Vir:

• Anton Arko

Kraj: Cerknica
Datum: 19. 7. 1981
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 10. 2015
Oblika: fotografija

Po vsej verjetnosti je bil fotograf Jože Žnidaršič-Bajček, ki je lepega sončnega najbrž nedeljskega dne okrog poldne fotografiral šoferje in avtomehanike po končanem občnem zboru, ki so ga imeli leta 1963 v prostorih takratnega Doma ljudske tehnike v Cerknici v Kravanjetovi hiši, kjer je bila pred tem trgovina z mešanim blagom.

Vir:

• Tone Arko

Kraj: Cerknica
Datum: 1963
Avtor: neznan (verjetno Jože Žnidaršič st.)
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 10. 2015
Oblika: fotografija

Najbrž je bil Jože Žnidaršič, ki je leta 1976 fotografiral vozni park avtošole Cerknica. Fotografija je nastala v Cerknici pred takrat novo blagovnico nasproti Občine.

Sedem avtomobilov zastava 750 kragujevške tovarne avtomobilov je bilo lepo poravnanih, ob njih pa Edvard Petrovčič, ki je bil predsednik AMD Cerknica in sedem inštruktorjev.

Tu stojijo:

• Edvard Petrovčič,
• Milan Mele in
• vodnik Nikolić iz Postojne.

Tu pa so:

• Dominik-Dine Zabukovec,
• inštruktor iz Postojne,
• Lado Smrdelj,
• Jože Vesel in
• Jože Šemrov iz Logatca.

Da le ne bi nekaj ušlo njihovim očem.

Vir:

• vir  Tone Arko in moj spomin.

Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 10. 2015
Oblika: fotografija

Tudi ti fotografijo je verjetno posnel dopoldne na sončno nedeljo cerkniški fotograf Jože Žnidaršič. Nastala je v središču Cerknice pred novo blagovnico nasproti občinske hiše.

AMD Cerknica je tega dne organiziral tekmovanje, kolesarsko dirko.

Na tem segmentu je po vsej verjetnosti Franko Abram, ki se ga vidi v zgornjem desnem vogalu in nosi sončna očala.

Kolesarska dirka je potekala po občini Cerknica, šoferji z avtomobili, ki imajo številke na vratih pa so imeli nalogo zagotavljati varen potek dirke ter usmerjati in urejati promet po trasi.

Pred belim renaultom z registrsko tablico LJ 140-877 naj bi bil vodnik z Velikih Blok in njegov sinko.

Čeprav ni videti nobenega kolesarja, podatek na zadnji strani fotografije pove, da je bila kolesarska dirka.

Vir:

• Anton Arko

Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: neznan, verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 10. 2015
Oblika: fotografija

Danes imamo Evropo brez meja in lahko potujemo znotraj nje le z osebno izkaznico. Nekateri lahko tudi brez dokumentov. Nekdaj ni bilo tako. Jugoslovanski potni list je bil vedno rdeč, le odtenki so se spreminjali. Ko so bile ukinjene vize za Jugoslovane, pa je postal tudi zelo dragocen in je imel na črnem trgu veliko vrednost. Marsikomu so ga ukradli ali pa ga je izgubil in bilo je potrebno veliko truda in prepričevanja, da si birokrate prepričal, da ga v resnici nisi prodal.

Vinko Toni je bil lastnik družinskega potnega lista. Z njim pa so lahko potovali tudi ostali družinski člani.

Jugoslovanska izstopna viza

Vinko Toni je zaprosil za izstopno vizo, ker si je zaželel obiskati obrtniški sejem v Bergamu. Ker je bil učitelj, to ni bilo sporno in je izstopni vizum tudi dobil in ga tudi fejst plačal. Povprečna plača v Sloveniji je bila tega leta 46.127 din. Naj vas spomnim, da je povprečje segedin golaž. Kila govedine je stala 757 din, vstopnica za kino pa 108 din.

Italijanska vstopna viza

Italijanom se je najbrž zanimivo zdelo, da bo šel Slovenec na obrtniški sejem v Italijo in so vstopni vizum izdali brez težav. V resnici pa je šel Vinko Toni pogledat kraj, kjer je pretrpel veliko hudega, pa vendar dokazal, da je klen Slovenec, ker je vse to preživel. Šel je v Gonars. Zatem pa so obiskali še Benetke in Trst.

Slovarček:

• izbije gađanski rat: začne se državljanska vojna
• FNRJ: slovensko FLRJ, Federativna ljudska republika Jugoslavija

Kraj: Cerknica
Datum: 1964
Avtor: FNRJ, občina stalnega bivanja
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano:
Oblika: skenirana datoteka

Prvi novoletni dan je bil pri nas do nedavnega zelo upoštevan. Veljalo je prepričanje, da kdor je na novega leta dan zgodaj vstal, bo zgodaj vstajal vse leto (Na novega leta dan vedno dolgo spim, pa moram vse leto vstajati sredi noči, tako da to ne bo držalo.); če je imel kdo na ta dan še neporavnan dolg, pa se ga ne bo znebil vse leto. V naših krajih so si največkrat voščili takole: “Bog daj dobro in srečno novo leto, da bi ga dočakali v manj grehih in večji gnadi.” Odgovor je moral biti: “Bog daj!” Novo leto so nekdaj voščili tudi koledniki s svojimi pesmicami – kolednicami. V januarju pa je bil pomemben še večer pred praznikom svetih treh kraljev. Nanje je vezan drobec iz ljudske astronomije: o treh kraljih se dan toliko podaljša, kolikor petelin zazeva ali kolikor petelin poskoči.

Marsikaj se je na novega leta dogajalo skoraj enako kot na večer pred božičem: hišni gospodar je opravil molitev, kajenje (ne cigarete) in kropljenje vseh prostorov in poslopij, ki so pripadali domačiji.

Januar (prosinec) naj bi bil pri nas najbolj mrzel mesec v letu. Iz slovenskih pregovorov vidimo, da bi res moralo biti tako, če naj bi bila letina dobra, če naj ne bi bilo norih krav, revnega urana, ozonske luknje, itd.

Če prosinca ni snega, ga mali traven (april) da.

Če prosinec ne zmrzuje, ne sneži, rad sušec (marec) to nadomesti.

Januar ni najmrzlejši in najtemnejši mesec v letu, je tudi najdaljši, čeprav je to le psihološke narave. Novoletni prazniki namreč dodobra osušijo družinske in osebne proračune (država pa itak že prej vse zapravi), zato se mesec do naslednje plače vleče kot kurja čreva. No, praznike smo preživeli.

Pred stoletji 1. januar ni bil novoletni dan, marveč – cerkveno samo “osmina Gospodovega rojstva”, ki se ni posebno obhajal. Julij Cezar je sicer leta 46 pred Kristusom določil 1. januar kot začetek novega leta. Ko pa so v Rimu v krščanski dobi uvedli božični praznik, se je pomaknil začetek novega leta na božič in šele papež Inocencij XII. ga je prestavil leta 1691 spet na 1. januar.

Cerkveno leta se začenja s 1. adventno nedeljo, tako da Cerkev s “civilnim” novim letom nima nobene zveze; po novem je Novo leto praznik Marijinega materinstva in praznik miru.

Staro rimsko novo leto so spremljali sprevodi mask, razuzdane gostije, plesi in pijanost. Obredne šege davnih prednikov so bile divje zabave. Cerkev se je borila proti njim, prepovedali so jim kakršnokoli veseljačenje, a do 15. stoletja niso imeli večjega uspeha. Danes se dan novega leta prav tako praznuje kot božič.

• 1. januarja 1926 je v Ljubljani začela izhajati Delavska politika, glasilo Socialistične stranke Jugoslavije za Slovenijo.
• 5. januar – Marija Geld; Fajn je bilo takole po praznikih v službo priti, pa je bila že prvi dan plača. Potem so nam 2. januar vzeli, da si lahko poslanci vzamejo kolektivni dopust, raja naj pa kar dela.
• 6. januar – sv. Trije kralji: Gašper, Miha, Boltežar; več čez pet dni.
• 6. januarja 1929 je kralj Aleksander proglasil diktaturo: razpustil je parlament in razveljavil ustavo iz leta 1921. (To pišem zato, ker mlajši od 35 let tega nič ne vejo ali pa so pozabili.)
• 7. januar – pravoslavni božič
• 13. januar – še pomnite, tovariši (Marijo Geld)
• 14. januar – pravoslavno novo leto
• 15. januarja 1953 je bil Tito izvoljen za prvega predsednika FLRJ.
• 30. januarja 1933 je Hindenburg imenoval Hitlerja za kanclerja nemške vlade. Kasneje mu je bilo sicer žal, ampak je bilo prepozno.
• 31. januarja 1946 je bila sprejeta prva Ustava FLRJ. Med drugim je potrdila in pravno določila pravico državnih organov nacionalizirati in razlastiti privatno lastnino v splošne družbene namene. Mi pa zdaj plačujemo! Je pa tudi svetovni dan boja proti kajenju. Hm!

Slovarček:

• Marija Geld: plača

Viri:

• Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, Prva knjiga: DRUŽINA, Ljubljana 1998

Kraj: Cerknica
Datum: voščilnica ni bila poslana, verjetno natisnjena 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2011
Oblika: voščilnica

Pomlad je čas za pripravo njiv in tudi za sajenje krompirja. Dober gospodar tega ni smel zamuditi.

Na vozu so z leve proti desni:

• Franc Žnidaršič – Šentek,
• Risova Aga,
• Francka Žnidaršič – Šentkova,
• Matija Obreza – Cibkov,
• Tatjana Nared,
• Runčeva Ana.

Slikali so se na novi cesti (Cesta 4. maja). V ozadju sta Bajčkova in Žovitova hiša.

Poleg Runčeve mame je na vozu plužna. To je pripomoček, ki so ga uporabljali pri oranju in pri sajenju krompirja. Plužna je imela dve kolesi, eno je bilo večje, drugo pa manjše. Tako je eno kolo šlo po vrhu, drugo pa po jamlču (jarku).

Plužna na sliki je ena redkih stvari, ki je Šentkovim ostala po požaru leta 1943, ki so ga povzročili Nemci. Ob napadu na Cerknico so Šentkovi prav takrat kopali krompir na njivi v Ušivku. Tako jim je ob srečnem spletu okoliščin (če lahko ob tej tragediji sploh lahko tako rečemo) ostal voz z voli in krompirjem. Pa s plužno, seveda.

Viri:

• Vinko Žnidaršič – Šentek

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 2. 2. 2011 (Matjaž Žnidaršič)
Oblika: skenirana datoteka

Slika je nastala leta 1943, na Jagenški žagi v Cerknici. Fotograf je s to sliko ovekovečil montažo enega od dveh rotorjev vodne turbine, ki je dolga leta gnala žago. Imena fotografa ne poznamo, zagotovo pa je bil fotoaparat last Tonija Meleta, ki ima tudi največ zaslug pri izdelavi turbine in same žage (gatra), ki jo je gnala.

Lopatice so bile na rotor privarjene s plamenskim varjenjem, saj elektrovarjenja takrat še niso imeli. Možakar na sliki ni prepoznan, predvidevamo, da bi lahko bil Tone Skuk iz Cerknice.

Vodno turbino so nameščali skozi streho, za kar so del strehe razkrili in naredili začasno leseno konstrukcijo za pomoč pri nameščanju. Na tem izseku se lepo vidi tudi verižni škripec, bolj znan pod nazivom “flašencug”, s katerim so v notranjost spuščali težak rotor turbine. Posebnost takega škripca je, da z njim lahko z malo človeške moči dvignemo težke predmete. Najbolj značilen pa je kovinski zvok, ki nastane pri vlečenju tanjše verige, ki poganja zobniški prenos, preko katerega poteka močna nosilna veriga. Tak škripec se še vedno veliko uporablja, princip delovanja je še danes isti kot na tem s slike.

Spredaj stoji Toni Mele, desno od njega pa Franc Mele – Jagenški. Otrok, ki sedi na rotorju turbine je France, sin Franceta Meleta – Jagenškega.

Slovarček:

• gater: stroj za žaganje hlodov v deske; jarmenik
• flašencug: škripec

Viri:

• Joži in Zvone Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija

Zimska idila v Cerknici, kakršne že dolgo nismo videli in vse kaže, da jo ne bomo prav velikokrat več.

Pred štiridesetimi leti je narava postregla s prav tolikšno količino snega in povzročila težave, ki tudi danes niso tuje, če zapade sneg. Novinar dnevnika Jutro pa je leta 1932 takole zapisal:

Debel sneg po vsej banovini Snežni zameti ovirajo avtobusni promet — Vlaki vozijo v precejšnjem redu — Brzojavno omrežje še ni poškodovano

Ljubljana. 10. februarja. Skoro mesec dni smo se veselili stalnega vremena brez padavin. Prav na pustni torek pa seje vreme čisto prevrglo in začelo je sprva pohlevno, pozneje pa gosto snežiti. Suh, prhek sneg je debelo pokril vso pokrajino. Ponoči, ko je Ljubljana že dokaj solidno jemala slovo od Pusta, so se pojavili močni snežni viharji. Burja je tulila in s streh sipala ponočnim pasantom droban sneg v obraz in oči. Še hujše je besnela vihra v okolici, kjer so se pojavljali pravcati snežni vrtinci. A na Pepelnico neutrudno sneži dalje. Ne samo v Ljubljani, v vsej dravski banovini. Po mnogih krajih so se pojavili zameti ki so v znatnem obsegu zavrli redni avtobusni promet.

Na Notranjskem in na Krasu razsaja huda burja, ki doseza celo 80 km na uro. Tod so že danes nastale večje prometno ovire. Vlaki iz Italije prihajajo na obmejno postajo Rakek z velikimi zamudami. Brzovlak Trst—Praga je imel 1 uro, potniški pa celo 2 uri zamude. Proga Logatec—Postojna je na mnogih odprtih krajih močno zametena. Lokomotive s plugi s težavo orjejo do 2 in še več metrov visoke zamete. Promet po notranjskih cestah, zlasti na črti Rakek—Stari trg, je skoro ustavljen. Rakovski avtobus, ki vozi jutranjo pošto v Stari trg, je privozil s težavo le do Cerknice, nakar je moral šofer pošto naložiti na sani.

Na Blokah, kjer ima, kakor pravijo, burja mlade, je že do danes opoldne zapadlo nad pol metra novega snega na staro podlago. Stara smučarska domovina se novega snega sicer veseli, ker bo ustvarjena idealna smuka, toda boriti se je treba v pogledu prometa z znatnimi težavami. Pečnikarjev avtobus, ki vozi iz Nove vasi čez Velike Lašče v Ljubljano, je prestal hudo borbo s snežnimi zameti. Davi je redno ob 5.30 odpeljal iz Nove vasi, a prispel je v Ljubljano šele ob 13.30. namesto ob 7.45.

Direkcija državnih železnic objavlja tole poročilo: V vsej Sloveniji sneži nepretrgoma od 9. t. m. (februar op. p.) dopoldne in znaša višina snega povprečno 35 do 40 cm. V gorenjskem kotu (Kranjska gora, Bistrica, Bohinjsko jezero) doseza višina snega 60 do 70 cm, na Notranjskem pa so snežne razmere ugodnejše. Pri Rakeku in ob državni meji povzročajo težkoče burja in zameti. V splošnem se potniški promet razvija brez večjih zamud in za enkrat ni nevarnosti za resnejše motnje prometa. Večjo zamudo je imel današnji opoldanski brzovlak Trst—Dunaj, in sicer iz Postojne 109 minut, iz Ljubljane pa 165 minut. Prav tako je imel opoldanski potniški vlak iz Postojne 124 minut zamude, zaradi česar se je v Ljubljani nadomestil z novim vlakom. Nočni Orient-Simplon je dospel v Ljubljano s 30 minutami zamude in je odpeljal z Rakeka z zamudo 99 minut. Zaradi zvez z Avstrijo je imel tudi jutranji brzovlak proti Beogradu 47 minut zamude, priključni vlak za Trst pa 24 minut ter je prispel na Rakek z zamudo 60 minut. Ostali potniški promet je bil v glavnem nemoten.

Članek ni v celoti zapisan, ker je predolg.

V naslovu piše, da vlaki vozijo v precejšnjem redu. Če je to v redu, potem smo se mi po neumnosti pritoževali nad zamudo deset, dvajset, trideset … minut.

Ja tega se spomnim. Vlak za Ljubljano naj bi z Rakeka odpeljal dvajset minut do šestih zjutraj. Zaradi snega je prispel ob šestih, kar je za železnico skoraj točno. Potem smo se malo vozili, malo stali, gretje je malo delalo, potem pa nič več. Oblekli smo se v plašče. Naš kupe je štrikal in zelo smo hitele, ker je bilo fejst mraz. Potem smo obstali na Verdu. Pa zakaj vedno prav na Verdu, ker je res kraj, kjer se volkovi parijo?! Tam nimaš kam iti, razen v kamnolom se ubit. Stali smo eno uro, dve, naštrikala sem že obe nogavici in skoraj celo rokavico, ko smo se le premaknili, kajti prišla je lokomotiva iz Ljubljane, ki so jo dopregli (zu fahren = cu faren = čufar), da nas je odvlekla v beli svet. V službo sem prišla ob pol enih in še to samo povedat, da grem takoj domov, če hočem priti še danes.

Slika lepe, sončne in zasnežene Cerknice je nastala 22. januarja 1972.

Slovarček:

• štrikati: plesti

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (11.02.1932), letnik 13, številka 35. URN:NBN:SI:DOC-AIDIDAY5 from http://www.dlib.si

Kraj: Cerknica
Datum: 22. januar 1972 (fotografija), 1932 (članek)
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 30. 3. 2012
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1959/60 je bila v kulturnem domu v Cerknici oddaja Pokaži kaj znaš. Na oddaji so sodelovali tudi učenci sosednjih šol, ne samo cerkniške. Fotografija neznanega fotografa prikazuje nastop učenk tretjega razreda Osnovne šole Grahovo.

Od leve proti desni stojijo spredaj:

• Danica Rožanc,
• Slavka Intihar,
• Sonja Rutar in
• Hermina Lunka;

Zadaj:

• Anica Jenc,
• Milena Mišič,
• Irena Janežič in
• Vera Jenc.

V zakulisju so se drenjali tisti, ki so čakali na svoj nastop in so izza zaves opazovali nastopajoče.

Zanimivo okrašena hrbtna stran stare fotografije.

Vir:

• Sonja Čuk

Kraj: Cerknica
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Emil Čik
Skenirano: 3. 2. 2016
Oblika: fotografija

Fotografija je nastala leta 1935 v Cerknici. Neznani fotograf je v svoj objektiv ujel vsakodnevni utrip v kovinarski delavnici, ki se je nahajala v Meletovi hiši nasproti kulturnega doma. Kot je videti na fotografiji je bila kar gneča, saj se v delavnici, poleg raznega orodja in strojev, nahaja kar osem oseb. Neznani fotograf se je v želji, da zajame na fotografijo čim večji del delavnice, malce nerodno postavil, zato mu je ponagajala močna dnevna svetloba, ki je svetila skozi okna. Ampak to ni preveč pokvarilo namena, le par obrazov je malce manj jasnih. Pa še nekaj je zanimivo na sliki. Vse osebe so pokrite v enak tip pokrivala. Gre za kape s šilti (ščitki), ki so jih moški nosili ob običajnih dnevih, ob nedeljah in praznikih pa so te kape praviloma zamenjali s klobuki.

Slovarček:

• pigmašina, abkant: naprava za krivljenje pločevine
• drejbank, drejponk, drejmašuina: stružnica
• drejanje: struženje
• ješa, feldšmidna: prenosna, poljska kovačija
• ponk, bank: delovna mika

Viri:

• Zvone in Joži Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija

Slika je bila narejena v delavnici Antona Meleta, v Cerknici. Ne vemo, kdo je stal za fotoaparatom, vemo pa, kdo stoji pred njim. Na sliki sta brata, Franc Mele – Jagenški in Anton Mele, oba iz Cerknice. Franc Mele – Jagenški je živel v hiši poleg Jagenške žage, ki še danes stoji v neposredni bližini cerkniške avtobusne postaje. Anton Mele pa v nam bolj znani Meletovi hiši, ki še danes stoji ob Cesti 4. maja, nasproti Kulturnega doma v Cerknici. Danes med njunima hišama stoji avtobusna postaja, v času nastanka fotografije pa so bile na tem mestu Meletove garaže in delavnica, kjer so izdelovali avtobuse. Glede na opisano sta bila brata tudi soseda.

Ne levi strani stoji Franc Mele – Jagenški, na desni pa Anton Mele. Kljub resnosti sta vseeno videti, zadovoljna. Upravičeno, saj je vodna turbina za elektrarno skoraj dokončana.

V soju svetlobe vidimo še ena osebo, vendar je ne moremo prepoznat. Zagotovo je eden izmed delavcev, ki so delali ali se učili pri Meletovih.

Slovarček:

• švoh: slaboten
• špengler: klepar, stavbni klepar

Viri:

• Zvone in Joži Mele iz Cerknice

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija

Slika prikazuje Antona Meleta med izdelavo vodne turbine, ki je nastajala v njegovi kovinarski delavnici, v Cerknici. V tistem času je bil priznan cerkniški obrtnik in mojster svoje dejavnosti ter avtobusni prevoznik, ki je s svojimi avtobusi prevažal potnike in pošto od Rakeka do Starega trga in Prezida, zato je bil dobro poznan tudi ljudem iz okolice Cerknice. V današnjem prispevku bo več govora o Antonu Meletu kot znanemu Cerkničanu in ne toliko o njegovem delu, o katerem smo na Starih slikah že veliko pisali.

Meletovo delavnico je v svoji knjigi, Memories of Days Gone by Joseph Mihevc opisal tudi Jože Mihevc iz Cerknice, ki je eden prvih vajencev avtomehanske stroke, ki se je učil v Meletovi delavnici. Danes Jože živi v Kanadi in je z Meletovimi je še vedno v stikih. Tudi pri pripravi prispevkov za Stareslike je že pomagal. V enem izmed pisem, poslanih Meletovim, je Antona Meleta opisal z besedami: “On je bil iznajdljivih misli in kakor morem presojati človek, ki je videl stvari do podrobnosti in usmeril svoje misli v tisto smer”.
Tako so ga začutili in videli tisti, ki so ga dobro poznali in delali z njim.

Brez improvizacije ni šlo, kot vidimo, so pri delu prišli prav tudi hrastovi sodi, s katerimi je na stružnici podprta gred z rotorjema turbine. Pa naj kdo reče, da so sodi koristni samo za vino.

Slovarček:

• balinplac: balinišče, prostor za balinanje
• vaganje: tehtanje
• šporget: štedilnik

Viri:

• Joži in Zvone Mele.

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija

Neznani fotograf je v poletnem času, leta 1939, ovekovečil novo pridobitev pri Meletovih. Gre za ganc nov avto DKW. Slika je nastala v Cerknici za Meletovo hišo, natančneje na križišču s cesto za Dolenjo vas. Danes je to križišče Čabranske ulice in Ceste v Dolenjo vas, nasproti računalniške trgovine “Castel”. Sedanja Čabranska ulica je bila takrat ozka makadamska cesta, ki je vodila med Meletovo hišo in njihovimi garažami (danes je tu Cerkniška avtobusna postaja). Kot je videti je bilo dosti zelenja, predvsem dreves orehov, od katerih sta se do danes obdržala samo dva, eden je pred trgovino “Castel” in drugi pred hišo, kjer ima Peter Vesel servis rtv in gospodinjskih aparatov.

V avtu sedi novi lastnik Anton Mele, zraven pa stoji njegova sestra Dani Mele. Za avtom se nahaja še ena oseba s kolesom, ki opazuje dogajanje, a je nismo prepoznali. Takrat avtomobilov v Cerknici ni bilo veliko, zato je bil nov avto kar atrakcija.

Slovarček:

• ganc, (ganz neu): popolnoma novo
• cifra: številka
• koštati: stati
• mezda: plačilo za delo, navadno fizično, ki ga opravi najemni delavec za delodajalca

Viri:

• sistory.si/publikacije/prenos
• Zvone in Joži Mele iz Cerknice

Kraj: Cerknica
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 29. 1. 2014
Oblika: fotografija

Duhovnik, četrti v prvi vrsti, je dekan Alojzij Wester, ki je služboval v Grahovem. Gospa v prvi vrsti, čisto desno, je Dragica Martinčič, rojena Žerjal, Novomašnikova teta.

Na tem izseku fotografije smo prepoznali le:

• levo spodaj: novomašnik Stanislav Žerjal;
• poleg njega: Jernej Martinčič, trgovec iz Dolenje vasi.

Za te fotografije smo že ugibali, kdo bi lahko bil avtor fotografij tega dogodka. Domnevali smo, da je to fotograf Josip Šega iz Grahovega. Žig na zadnji strani fotografije to potrjuje.

Da Martinčičeva trgovina v Dolenji vasi ni bila kar tako, kaže tudi glava tvrdke (podjetja) na kuverti.

Vir:

• Karel Rustja

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 11. 13. 2016
Oblika: fotografija, nalepljena na karton