Cerknica kraj – Stare slike

Panoramska slika iz leta 1962, ki prikazuje celotno tovarno Brest v Cerknici, je zlepljena iz treh fotografij. Na nekaterih spojih se fotografije malce navzkrižno prekrivajo, kar pa nikakor ne pokvari izvirnosti in namena. Nekaj prispevkov o hišah in objektih s slike, smo na Starih slikah že objavili, tu pa je še lepše videti, kje se dejansko nahajajo. Po vsej verjetnosti je bil fotograf kar Jože Žnidaršič – Bajček, fotografiral pa je iz turna župnijske cerkve Marijinega rojstva v Cerknici. Še najlepše se to vidi iz prispevka 1930 Cerknica — Razglednica z Gradišča, kjer je slika narejena iz nasprotne strani.

Objavo sta nam omogočila Francka in Ludvik Dekleva iz Cerknice, ki prebivata na Cesti pod Slivnico, ki je dobro vidna tudi na tej sliki, vendar pa v času nastanka slike njune hiše še ni bilo.

Kot vidimo, je bila takrat Slivnica nad Brestom pretežno gola. Ker je bilo fotografirano v zimskem času, se zaradi snega vse vidi bolj nazorno. Na levi strani vidimo novo zgrajen Brestov protipožarni bazen, ki ga danes ni več. Na vrhu slike se lepo in razločno vidi Casermanov laz, kjer smo se blokovski (iz Brestovih blokov na Cesti 4. maja) in zavrtovski (Cesta na jezero) otroci dosti smučali. Gor smo vsako jutro med vikendom ali med počitnicami hodili peš, pozno popoldan, včasih že v temi, pa smo vsi premočeni prismučali nazaj v Cerknico. Od vsega smučanja mi je ta spust v dolino še najbolj ostal v spominu – dolga tura in za nazaj ni bilo treba štamfat v hrib. Čisto v špici slike, nad borovim nasadom, je predel, ki se mu reče “krog”. Zakaj se imenuje tako ne vem, vem pa, da je bila to za nas mulce glavna orientacijska točka, ko smo se podili po Slivnici.

Na desni strani vidimo Brestov dom. Imenovali so ga tudi samski dom, kljub temu da so takrat v njem prebivale večinoma družine z otroki. Pod domom je veliko skladišče rezanih desk. Med Krajcavo žago in Brestom je bil postavljen ozki železniški tir, ki je bil speljan skozi to skladišče. Po tej “mali železnici” so na posebnih vozičkih prepeljevali cele kope zloženih desk. Ko pa so vozički na tiru stali prazni, smo se na njih igrali in se prepeljevali otroci iz samskega doma. Kako je bilo to lahko nevarno ni treba posebej govoriti.

Na levi strani izseka je Krajcava žaga. Prej opisana železniška povezava med to žago in tovarno Brest je prečkala potok Cerkniščico čez leseni most, ki je bil bolj podoben brvi in je še dolga leta, tudi potem, ko je bila ta povezava ukinjena, služil za prehod čez potok v Koleno.

Novo nastajajoče bivalno naselje nad Brestom, natančneje na Cesti pod Slivnico. Kot vidimo, so bile hiše v vrsti ob cesti tipskega značaja, saj prevladujeta le dva tipa hiš, tako da so skoraj vse enake.

Od leve proti desni: Samski dom, nad njim je Šviglova hiša, Grudnova, Petričeva, Hrblanova, Štembergerjeva in Dobrinova hiša, pod njo Krstinčkova, pa naprej Šuštaršičeva, Ardaličeva in Kebetova hiša.
Spodaj je Brestova žagalnica lesa.

Naselje na Cesti pod Slivnico, od leve proti desni: Jankovičeva hiša, Majerjeva, Krajnceva, nad njo Škofova in Krstinčkova hiša.

Spodaj Brestova iverka in skladišče žaganega lesa.

Ti je lepo videti leseni most čez Cerkniščico, ki ga je kasneje zamenjal današnji betonski most. Z regulacijo Cerkniščice se je tudi njena struga spremenila in ne gre več tako, kot je na sliki.

Mašinhaus oziroma Brestova strojnica. Od tam se je vedno valil črn dim in bela para, kot je videti. Včasih so bili zaradi tega dima avtomobili, parkirani v bližini, prekriti s pepelom in sajami.

Desno nad Brestom je Cibova ograda. Tam je še danes, le da je poraščena. Ta ograda je blokovskim otrokom pozimi služila za smučanje v popoldanskem času, po pouku.

Hrenov mlin, ki se je moral umakniti hitro rastoči tovarni. Desno, poleg velike hiše v kateri je bil mlin, je bila žaga. Zadaj je kozolec in desno od kozolca Hrenova štala.

Urbasova, po domače Kržičeva, hiša. Tako kot Hrenova domačija z mlinom in žago, se je morala tudi ta hiša umakniti razvijajoči tovarni pohištva. Namesto nje so Urbasovi zgradili novo hišo v Zavrtah, pri zapornicah.

Rutarjev mlin in hiša, oboje danes še stoji, le da mlin sameva, saj so v njem že pred časom prenehali mleti.

Rutrajeve žage ni več, na njenem mestu je danes trgovina Agrocenter. Ena izmed lesnih panog, s katero se je ukvarjal Rutar, je bila tudi izdelava parketa, ki ga je na veliko prodajal v Vojvodino in kar dobro služil. O kvaliteti parketa priča tudi podatek, da je v mlinu njegov parket postavljen še danes. Kljub času in obremenitvah, ki ji je doživel, je še vedno brezhiben in lep.

Slovarček:

štamfati: vzpenjati se s smučmi v hrib
mašinhaus: strojnica

Viri:

Stareslike

Kraj: Cerknica
Datum: 1963
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Dekleva
Skenirano: 13. 3. 2016
Oblika: zlepljena panorama

Prvo, kar mi pade na misel ob pogledu na to sliko, je: “… iz tega fanta pa še nekaj bo.” Slika je nastala leta 1954, v kovinarski delavnici Antona Meleta, v Cerknici. Na sliki, ob stružnici je Zvonko Mele, Antonov sin, star štiri leta. Lahko bi mu rekli kar Meletova tretja generacija kovinarjev in avtomehanikov. Fotografiral ga je Anton Mele sam, Zvonko pa stoji pred eno izmed dveh stružnic, ki so jih imeli v delavnici. Ta je tista velika, z letnico izdelave 1875, ki so jo odrezali za en meter, da so jo sploh lahko spravili v delavnico. Kot veliki mojster že pravilno drži ročico vzdolžnega suporta za pomik vpenjala orodja.

Prvi je bil Josip Mele, ki je začel s kovinarsko oziroma ključavničarsko obrtjo. V nadaljevanju jo je nasledil njegov najstarejši sin Anton Mele in jo razširil še na avtomehaniko. Potem pa je tu že Zvone Mele, fantič s slike. Domačini ga danes najbolj poznajo kot avtomehanika, ki ima delavnico med avtobusno postajo in policijo v Cerknici.Kovinarska stroka, kot se je izvajala pri Meletovih v preteklosti, se danes ne izvaja več, saj so druga svetovna vojna, povojni dogodki in sam kasnejši razvoj Cerknice naredili svoje. Pri Meletovih so vse mojstre in naslednike obrti izučili sami in tako se je dogajalo tudi s fantičem s slike. Če se je dalo je bil zdraven, ko se je kaj novega delalo v delavnici, kar je razvidno tudi iz že objavljenih njihovih slik. Na žalost je Anton umrl ko je bil star 58 let, tako da je Zvone prehitro izgubil svojega očeta in učitelja. Stari mojstri so vedno govoril, da se je mogoče veliko naučiti in priučiti, ampak še vedno pa mora biti nekaj v genih, in pri njih to zagotovo drži, ker se z avtomehaniko bavi že tudi njihova četrta generacija. Ko sem se pri Meletovih pogovarjal o njihovi stari delavnici, so mi povedali, da imajo še vedno dosti orodja in strojev, tudi stružnico s slike, vendar se vse to ne uprablja več. Bo pa ostalo pri hiši, kot spomin na njihovo delavnico in vse kar so s tem orodjem naredili.

Slika je bila poslana po pošti sorodniku Viktorju Klammerju in ima na zadnji strani posvetilo, ki ga je Zvonko namenil prav njemu. Napisala ga je mami Tilka Mele, ker Zvonko takrat še ni znal pisati. Zgleda, da so se ključavničarji prej učili delati s stružnico, kot pa pisati, kar si lahko razlagamo tudi s to sliko.

Viri:

Ana Klammer iz Cerknice
Zvone in Joži Mele iz Cerknice

Kraj: Cerknica
Datum: 1954
Avtor: Anton (Toni) Mele
Zbirka: Ana Klammer
Skenirano: 14. 3. 2016
Oblika: fotografija

Slika je nastala pozimi leta 1945. Neznani fotograf je na Placu (Tabor) fotografiral veliko skupino domačinov, ki so se v zimskih razmerah odpravili čistiti med vojno porušeno Cerknico. V ozadju je požgana stavba, kjer je bila Hranilnica. Od italijanskega napisa na pročelju stavbe, “CREDERE, OBEDIRE, COMBATTERE”, je ostalo samo nekaj črk, drugo je ožgano.

Slika je malce slabše kvalitete, zato nam nikogar izmed prostovoljcev ni uspelo prepoznati.

Po vojni so se Cerkničani organizirali in začeli prostovoljno čistiti ruševine požganih hiš. Mraz in sneg jih ni ustavil, saj so hoteli čim prej normalno zaživeti in pozabiti na grozote razdejanja, ki so jih doživeli med vojno, zlasti med napadom nemške vojske 19. 9. 1943 na Cerknico. Tega niso nikoli pozabili, saj se tega napada in požiga starejši prebivalci še vedno dobro spominjajo. Prostovoljci so s seboj prinesli svoje orodje, predvsem lopate. Glede na orodje so najverjetneje najprej čistili ceste in ulice, šele kasneje pa so se lotili čiščenja hiš. Dosti je tudi konj, ker so z vozovi odvažali material, ki ni bil več za uporabo.

Fotograf je stal na višjem mestu. Glede na položaj trga je najverjetneje slikal z okna v prvem nadstropju kaplanije.

Konji brez jezdecev so ogrnjeni z odejami. Tako so jih zaščitili pred mrazom, kadar so stali na mestu, da niso zboleli. To so bile debele odeje, ponavadi iz čoje, zaradi tega so vsem drugim debelim odejam dostikrat rekli kar “konjska deka“.

Napis trgovine Ivana Lovkota je lepo viden, trgovina pa je uničena. Na belem konju je možakar v uniformi s titovko na glavi. Glede na to, da se nahaja spredaj in na sredini slike, bi lahko bil vodja, ali pa mi to deluje samo zato, ker edini jezdi na belem konju.

Šele ko sem prebral napis pod sliko sem opazil, da so res razdeljeni po skupinah.

Slovarček:

čoja: vojaško sukno; groba, debela volnena tkanina

Viri:

Vladimir Urbanc

Kraj: Cerknica
Datum: 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija

Leta 1905 je bil v Ljubljani slovesno odkrit Prešernov spomenik, v gostilni“Na vagi”, v Cerknici, pa so tega leta postavili novo pridobitev, godbeni avtomat. Danes predstavljamo uradno Dopustnico s številko 4363, izdano 26. 11. 1905 Josipu Meletu, s katero se mu je dovoljlevalo postavitev omenjenega avtomata v njegovi gostilni. Kot vsak izdani uradni akt ima tudi ta v zgornjem desnem kotu nalepljen kolek, in ker dokument izhaja iz obdobja avstro-ogrske monarhije, je le ta ovrednoten na dve kroni in ožigosan z žigom pristojnega urada.

Takoj me je prešinilo vprašanje, kaj je godbeni avtomat. Nisem rabil dosti časa za odgovor, saj sem ga dobil kar iz prve roke, od Joži Mele, ki nam je omogočila objavo dokumenta. To je vrsta glasbenega aparata, lahko bi se reklo, da je to jukebox (džuboks) tistega časa. Že s tem, da sem več kot 110 let star dokument lahko držal v roki, sem bil počaščen, ko pa sem izvedel, da godbeni avtomat še vedno hranijo v svoji hiši, sem ostal brez besed. Ja, še ga imajo, res da ni izpraven, čas je naredil svoje, ampak tam je. Teh naprav se je v Sloveniji obdržalo zelo malo, takih delujočih pa še manj.

Godbeni avtomat v strokovnih krogih imenujejo glasbeni avtomat, avtomatofon ali orkestrion, po domače pa kar velika gostilniška lajna. To je naprava v obliki omare, ki s svojim dovršenim in zahtevnim mehanizmom poganja, oziroma istočasno igra na več vrst glasbil in s tem ustvarja zvok glasbe. Osrednji del mehanizma je lesen valj z drobnimi žebljički in klamficami, ki z vrtenjem zadevajo in sprožajo različne vzvode, preko katerih igrajo instrumenti v avtomatu. Žebljički so torej vrsta zapisa glasbe kot avdio kaseta, gramofonska plošča ali CD nosilec. Ožebljičene valje je bilo mogoče menjavati in s tem tudi izbirati različne melodije.Meletov godbeni avtomat je v obliki dvodelne omare z dvojimi zastekljenimi vrati, nad steklom in na vrhu avtomata je v les ročno izrezljan lep ornament. V notranjosti ima ožebljičen valj, nad njim pa lesena kladivca, ki jih sprožajo žebljički, tako da udarjajo po strunskih skupinah, sestavljenih iz treh strun. Na desni strani je še ksilofon, ki je deloval po istem principu kot strune, na vrhu pa še boben in činele. V ozadju je napis “Opus 866”, za kar predvidevam, da je oznaka tipa avtomata. Vse skupaj je poganjal mehanizem, ki je bil gnan s pomočjo jeklenice in uteži, katero se je pred uporabo navilo z ročico, nameščeno na zunanji strani omare. Na tej isti stranici je na medeninasti ploščici napis “Einwurf 10 Heller” z režo za kovanec, s katerim se je sprožil igralni mehanizem. Pod njo je medeninasta ročica za izbiro glasbe, nad njo so na polkrožni medeninasti ploščici s kazalcem, vtisnjene številke od 1 do 8, kar pomeni, da je imel avtomat na razpolago osem melodij, če se je zamenjalo valj pa spet drugih osem in tako naprej (kot bi menjali gramofonske plošče na gramofonu). Valji so bili spravljeni v spodnjem delu avtomata. V lesenem okvirju je bil na papirju napisan program z naslovi melodij ali viž, ki so bile na izbiro in pa številka ožebljičenega valja, na katerem so “vtisnjene” navedene melodije. Napis s programom se je k sreči ohranil do današnjih dni in nam omogoča natančen vpogled, kaj so takrat poslušali v gostilni. Med osmimi melodijami sem razbral tri valčke (walzer) in tri koračnice (marsch), za dve pa mi zaradi nečitljivosti in starosti napisa ni uspelo razbrati kakšne so. Pa še kot zanimivost, v programu sta tudi dve slovenski melodiji, Slovenec sem in Naprej, kar priča o slovenski zavednosti.

V glasilu Deželne zveze gostilničarskih zadrug na Kranjskem “GOSTILNIČAR”, iz 25. junija 1914, sem zasledil oglas, kjer oglasnik ponuja postavitev godbenega avtomata na željo v vsako gostilno, tako da se sam plačuje. Kot vidimo, so bili ti avtomati takrat kar popularni in poznani.

Za boljši prikaz Meletovega godbenega avtomata, smo ga z njihovim dovoljenjem fotografirali.

Klikni za ogled avtomata in njegovega delovanja

Slovarček:

izpraven: brezhiben, delujoč
klamfa: železna spona
viža: napev
lajna: glasbilo v obliki zabojčka z ročico, s katero se poganja mehanizem za proizvajanje melodije

Viri:

Kraj: Cerknica
Datum: 26. 11. 1905
Avtor: Miloš Toni (fotografska predstavitev avtomata, 2016)
Zbirka: Joži Mele
Skenirano:9. 3. 2016
Oblika: dokument

Fotografija je nastala v Cerknici, po koncu vojne. Na cesti pred Meletovo hišo, kjer je bila takrat avtobusna postaja, so se zbrali domačini, ki so čistili ruševine požganih hiš. V Ozadju je videti stavbo občine. Danes se ta cesta imenuje Cesta 4. maja.

Glede na to, da smo sliko dobili pri Meletovih, upravičeno predvidevam, da je bil fotograf nekdo od njih.

Cerknica je bila ob napadu nemške vojske požgana 19. 9. 1943. Takrat je zgorel velik del Cerknice, najbolj sam center in predel Svinjski rigel. Ob prihodu svobode in s ciljem začetka novega življenja so se Cerkničani organizirali v prostovoljne delovne brigade za čiščenje ruševin hiš in cest. Na ta način so hoteli čim prej postaviti Cerknico in njeno prebivalstvo zopet na noge in kolikor toliko izbrisati grozote vojne. Delo je potekalo organizirano, saj so se domačini razdelili po skupinah, ženske in otroci posebej, moški, vidimo jih v ozadju, posebej. Ženske in otroci so opravljali lažja dela, najpogosteje so na porušenih hišah čistili malto s kamna in opeke, ki so bile potem pripravljene in uporabljene za ponovno zidavo. Moški so opravljali težja dela in s konjskimi vpregami in vozmi odpeljevali ostanke ruševin. Na skrajnem desnem robu slike je videti konja. Neuporaben material, predvsem ožgana ostrešja, so odlagali po gmajnah izven Cerknice. Pred vsem tem so najprej očistili ulice in s tem zagotovili prehodnost.

Ta skupina žensk in otrok, primerno oblečenih za tako delo, ima s seboj mreže, cajne in torbe z malico, saj je akcija trajala po cel dan. Tudi po tem se vidi, da je bilo delo organizirano. Za malico so imeli največkrat samo kofe in kruh, saj zaradi splošnega pomanjkanja hrane kaj drugega niti niso imeli. Kljub vsemu so vsi skupaj nasmejani, posebej trije fantje na sredini.

V prvi vrsti z desne je Edvard Petrovčič, ki je vodil to skupino prostovoljcev. Takrat je bil direktor cerkniškega gradbenega podjetja REMONT, ki je imelo svoje prostore v italijanskih kasarnah. Na tem mestu je bilo kasneje gradbeno podjetje Gradišče, ki danes prav tako ne obstaja več. Kot poznavalec in vajen gradbeništva je Edvard Petrovčič zagotovo znal pravilno in učinkovito organizirati delo.

Na priložen koščku orumenelega papirja je natipkan komentar, iz katerega je razviden namen fotografiranja.

Ob levi strani ceste, na mestu kjer je med vojno stal italijanski bunker, stoji čuden predmet. Predvidevam, da gre za ostanek bunkerja, lahko bi bil celo podstavek strojnice. Drugih oseb s slike mi ni uspelo prepoznati, zato računam na pomoč zvestih bralcev naše strani.

Slovarček:

kofe: kava; tu je mišljen kavni nadomestek iz praženega ječmena in cikorije, proja

Viri:

Joži Mele
Jože Petrič

Kraj: Cerknica
Datum: 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija

Slika je nastala na dan vseh svetih, leta 1954 v Cerknici. Trije motoristi so se med postankom slikali pred gostilno Na Peščenku. Tej gostilni so rekli tudi Pri Anici ali gostilna Pri Vivodu. V osemdesetih letih se ji je v žargonu reklo tudi Sahara. To ime najbrž izvira iz imena puščave, kjer je nasploh znano, da je žeja velik problem. Kasneje je bila to gostilna Pri Fricu, po zaprtju le te, pa je bila v njej kratek čas kitajska restavracija, zato je danes ta hiša pobarvana v “čudno” rdečo barvo. O tej gostilni še to, pred njo smo največkrat šrangali, kar sem opisoval že v prispevku o šrangi. Lokacija je bila več kot primerna, saj so se svatje vedno vozili mimo, ko so šli na poroko v Snežnik. Poleg tega so nam iz gostilne radodarno posodili mize, kozarce in podobno, pa še nekaj pijače so lahko ob tem prodali, kajti “priprava” šrange in moštva za izvedbo je bila vedno že veliko prej, preden je tja prispela kolona z mladoporočencema.

Za motoristi je na vogalu gostilne, postavljena vodoravno na dva lesena kola, lesena ranta, ki je bila namenjena za privezovanje konj in volov furmanov in kmetov, ko so si med šli med postankom pogasiti žejo ali pomalicati. Taki privezi so bili pred večino gostiln in trgovin.

Kot vidimo, so se fantje vozili brez čelad, ker jih takrat še niso imeli. Za zaščito glave so uporabljali usnjene motoristične kape, za zaščito telesa pa usnjene in debelejše jakne. Poleg tega so uporabljali še preprosta očala, to pa je bilo tudi vse, kar jih je varovalo pred padci in vremenu. Ne glede na to so mladeniči uživali v skupni vožnji in so se poleg užitkov lahko tudi postavljali pred mimoidočimi, saj je bilo takrat zelo imenitno, če si imel motor. Goriva se ni dobilo tako kot danes, ko greš na bencinsko črpalko, natočiš gorivo in greš dalje. Črpalke so bile redke, gorivo so si sem ter tja nabavili tudi po sistemu šverc komerc od podjetij, ki so takrat že uporabljala pogonska goriva. Da ne bo napačnega razumevanja, tu ne govorimo o kakšnih velikih količinah, večinoma so ga kupovali na bencinski črpalki. Med vožnjo so se padci dogajali, k sreči brez hudih posledic, največkrat je poškodbe utrpel motor in pa ugled motorista. Okvare so bile kar pogoste, mehanikov pa malo, tako da so le te večinoma odpravljali kar sami. Če pa ni šlo, so se za pomoč pri popravilu zatekli k Jožetu Bavdku ali Stanetu Urhu.

Na levi je Jože Žnidaršič – Bajček s svojim 250 kubičnim motorjem PUCH 250 T3, desno na motorju sedi ~~Viktor Klammer~~ Jože Bavdek¹. Za kakšen motor gre, mi ni uspelo izvedeti. V ozadju, pred vhodom v gostilno, jih z zanimanjem opazuje neprepoznan možakar, ki je prazniku primerno oblečen v taboljšo obleko.

~~Jože Bavdek~~ Stane Urh – Čope¹ iz Cerknice na motorju. Glede na obliko in vzorec na rezervoarju ter po ročicah na krmilu, ki so nameščene na skrajni zunanji strani, predvidevam, da gre za motor BMW serije R, izdelan v letih med 1938 in 1941.

Fotografija ima na hrbtni strani posvetilo, namenjena je Viktorju Klammerju v spomin. V tistem obdobju je bil Viktor že v vojaški letalski šoli v Mostarju in jo je gotovo imel s seboj na šolanju.

¹ Popravek glede na podatke iz komentarja 25. 4. 2016.

Slovarček:

ranta: debelejši drog
šranga: pregrada poti z namenom, da ženin plača vaškim fantom odkupnino za nevesto
šverc komerc: prodaja in kupovanje na črno

Viri:

Jože Žnidaršič – Bajček

Kraj: Cerknica
Datum: 1. 11. 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Klammer
Skenirano: 17. 3. 2016
Oblika: fotografija

Veliko spominov na otroštvo ob potoku vzbudi pogled na to sliko, ki je nastala ob »našem« potoku, ko sva si z očetom umivala zobe in oče se je tam tudi obril. Stara sem bila kakšnih pet let. Gotovo je bilo na nedeljo, saj kolikor se spominjam, sem bi na ta dan vedno oblečena v bele hlačke in obuta v bele čeveljčke. Tudi zobe smo si na žalost umivali samo ob nedeljah. Ko pa sem kasneje kot šolarka hodila popravljat zobe, je bilo drugače. Še danes se dobro spominjam, kako me je pokojni dr. Kravanja okregal in poučil, da si moram zobe umivati vsak dan.

Ker tista leta še nismo imeli kopalnice, smo se poleti vedno okopali v potoku. Ko pa je postalo hladneje, je potekalo tedensko kopanje ob sobotah, v velikem čebru sredi kuhinje.

Moja rojstna hiša je bila čisto poleg potoka in tam smo otroci preživljali res lepe in zabavne dneve. Vsi otroci iz soseščine smo se v potoku naučili plavati. Učili smo se kar sami – odrinili smo se z enega na drugi breg. Očetje so nam priskrbeli stare, odslužene črne velike gumijaste šlaufe od tovornjakov. Seveda so bili vsi zaflikani. Sedli smo na sredino tega plovila in se poganjali z rokami po vodi.

Pri sosedovih Jagenških so takrat še imeli mlin in žago, imeli pa so tudi lep lesen čoln na vesla. Z njim smo se vozili od prve postaje pri Jagenških, mimo zapornic in priveslali skoraj do glavnega mostu v centru Cerknice.

Včasih so bile na Cerkniščici tudi tri velike zapornice ena poleg druge. Tam je bila voda precej globoka, tako da smo lahko skakali vanjo – eni na noge, drugi na glavo. Med počitnicami smo bili otroci tam kuhani in pečeni. Zanimivo pa je to, da naši starši sploh niso skrbeli, kaj delamo in ali se lahko komu kaj zgodi. Res smo bili veliko bolj samostojni kot današnji otroci.

V potoku smo lovili tudi rake, ampak le takrat, ko so dvignili zapornice. Takrat je voda po strugi tekla samo naravnost. Struga se je pri zapornicah odcepila k nam in naprej do žage, zato takrat, ko so dvignili zapornice, v tem kraku skoraj ni bilo vode. Ob bregu so izpod korenin prilezli potočni raki in tisti, ki smo bili bolj korajžni, smo jih lovili z rokami – a seveda samo največje. Moral si ga pravilno prijeti, da te ni uščipnil. Moja stara mama Angelca jih je potem v velikem loncu skuhala in reveži so postali čisto rdeči. Takrat smo imeli imenitno malico.

Pozimi, ko je potok zaledenel, smo se na ledu drsali in sankali.

Povedati moram tudi to, da smo v potoku skoraj vse leto spirali oziroma »centrifugirali« našo žehto. Takrat še sanjali nismo o pralnih strojih.

Ni pa bil »naš« potok vedno samo za veselje, koristi in zabavo. Kar nekajkrat smo imeli v hiši poplavo. Tisti večeri in noči so bili zelo težki, prav strašni. Moj oče in sosed sta hitela z nekim orodjem vrteti in dvigovati zapornice, vse samo z močjo rok. Zelo sta se mučila, kajti voda je z vso silo drla in pritiskala na zapornice. Včasih je voda odnesla tudi brv, ki je bila speljana čez potok.

Ves čas, ko sem še živela doma, mi je potok res veliko pomenil; pa ne samo meni. Ob njem sem preživela svoja najlepša otroška leta.

Slovarček:

šlauf: zračnica
zaflikan: zakrpan
žehta: perilo

Prispevek je napisala Nataša Ploskič, r. Logar.
Kraj: Cerknica
Datum: 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Nataša Ploskič
Skenirano: 12. 4. 2016
Oblika: fotografija

Fotografija iz leta 1956 je sestavljena iz portreta vojaka v okvirju z obliko srca, prepletenega z jugoslovanskimi zastavami in simboli rodov Jugoslovanske ljudske armade oziroma JLA. To je slovenski naziv, uradno pa se je imenovala Jugoslovenska narodna armija ali krajše samo JNA. Uradni jezik v Jugoslaviji in njeni armadi je bil srbohrvaški, zato je tudi napis na fotografiji v tem jeziku, čeprav jo je naredil cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajček, kar je razvidno iz logotipa na dnu slike.

Vojaške spominske slike so fotografi izdelovali že od nekdaj. Tudi v času obstoja JNA so bile zelo popularne in narejene v ogromno različicah, odvisno v katerem kraju Jugoslavije in v katerem rodu vojske je vojak ali regrut služil svoj dolg domovini. Skupno vsem takim spominskim fotografijam so bili sliki dodani simboli, ki so prikazovali ognjeno moč in veličino armade, pripadnost vojski ter letnica služenja.

Fotografi širom Jugoslavije, predvsem v krajih, kjer so bile vojašnice, so bili za to dobro opremljeni in pripravljeni, saj je šlo za dober vir zaslužka. V svojih fotografskih ateljejih so imeli razne svečane uniforme, vsaj zgornje dele, ter razna pokrivala, v katere so se oblekli vojaki, tako da so bili videti na fotografijah čim bolj svečano. Nekateri so šli celo tako daleč, da so imeli v ta namen pripravljeno uniformo s častniškimi čini in šapko, da so se vojaki lahko slikali v njej, čeprav sploh niso bili častniki. Te slike so služile bolj za zabavo, prave spominske slike pa so bile take, kot jo prestavljamo danes. Te so vojaki v pismih pošiljali domov, domači pa so jih največkrat postavili na vidno mesto v hiši, saj je bila velika čast imeti sina v vojski.

Jože Žnidaršič, cerkniški fotograf, je v tistih časih takih slik naredil veliko in ni skrival zadovoljstva, ko jo je ponovno videl. Za izdelavo le te je moral v temnici uporabiti dvojno osvetljevanje in natančno matrico. Prvič je osvetlil sredino s portretom in zatemnil okolico, kjer so bili simboli JLA in drugič obratno, osvetlil je okolico s simboli in zatemnil sredino s portretom. Tako je po končanem postopku nastala taka fotografija, kot jo vidimo. Kot edini poklicni fotograf na tem območju, naslednji najbližji fotograf je bil šele v Postojni, jih je največ izdelal za vojake iz vojašnice na Blokah. Tja se je vozil z motorjem, iz vojašnice na Rakeku pa so vojaki sami hodili k njemu.

Letalski kadet Viktor Klammer iz Dolenje vasi, takrat je že živel na Reki. Spominska fotografija je iz obdobja, ko je bil na šolanju za vojaškega pilota v Mostarju. Oblečen je v modro letalsko uniformo, ki jo je imel s seboj, saj so smeli vojaki (tudi kadeti vojaških šol) potovati domov samo v vojaški uniformi, civilna obleka je bila prepovedana. Po takratnih vojaških predpisih bi moral biti vojak, med obiskom doma in ko je bil v javnosti, ves čas oblečen v uniformo. Vendar je bilo izvajanje tega predpisa bolj ohlapno in se to ni striktno izvajalo.

Pa še to, ta fotografija je nastala v Cerknici kljub temu, da Viktor ni služil vojske v naših krajih. Nastala je izključno po prijateljski liniji, ker so bili Bajčkovi s Klammerjevimi iz Dolenje vasi zelo povezani. Slednji so namreč Bajčkovim omogočili začasno bivališče, po tem ko je leta 1943, med napadom nemške vojske, pogorela njihova hiša v Cerknici.

Slovarček:

Jugoslovenska narodna armija: Jugoslovanska ljudska armada
regrut: nabornik, rekrut
šapka: vojaška častniška ali svečana kapa; kučma (zlasti v ruskem in srbskem okolju)
striktnost: natančnost, doslednost

Viri:

Jože Žnidaršič – Bajček

Kraj: Cerknica
Datum: 1956
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ana Klamer
Skenirano: 17. 3. 2016
Oblika: fotografija

Štefan Bogovčič je imel okrog vratu vedno pripravljen fotoaparat. Tako se je sprehajal po Cerknici in nam, ko gledamo njegove fotografije, ponovno omogočil, da vidimo že davno pozabljene prizore.

Štefan se je postavil na pločnik Gorjupove hiše in posnel Janeza Urbasa, po domače Kramarjevga Janeza z Male gase, ko gre z volom, zapreženim v voz proti domu. Janezov dom je na Mali gasi, nedaleč od kraja nastanka te fotografije.

V ozadju je Rakovcova hiša, ki je bila pred leti podrta. Na njenem mestu stoji zdaj lepa nova hiša, ki sta jo zgradila Drago Mazij in njegova žena Valči.

Zadaj se vzpenja Slivnica. Zdaj po več kot tridesetih letih se lepo vidi, koliko so zrastli borovci, saj so bili leta 1985 precej manjši. Tudi nismo ugotovili, čigav je imv kombi.

Zgleda, da je fotografija nastala nekega poletnega dne, saj je Janez le v svetli srajci s kratkimi rokavi. Tudi listje na drevju in Mesojedcova trta, ki se nekoliko vidi na levem robu stare fotografije, so zeleni. Pri Kramarjevih so imeli vedno vole. Sedanji gospodar Vinko, Janezov sin volov nima več, ampak vse delo opravi s traktorjema.

Kje je bil Janez z volom, lahko le ugibam. Najbrž ni daleč od resnice, če rečem, da je bil v Uševku, kjer imajo Kramarjevi svoj kozolec.

Osebe, ki je obrnjena proč od fotografa, nismo prepoznali.

Štefan Bogovčič je zapisal: “Urbas iz Gerbičeve s svojim volom v Cerknici pred hišo Rakovec v Cerknici – 1985 – “.

Kraj: Cerknica
Datum: 1985
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Fotografijo je posnel Štefan Bogovčič leta 1975 nekje okrog upravne stavbe Bresta v Cerknici. Prikazuje najlepšo ptico iz družine poljskih kur. To je fotografija zadnjega pava na Brestu.

Pav se je sprehajal in krasil okolico okrog upravne stavbe tovarne. Družbo mu je delala tudi pavinja, ki pa ni bila tako lepa. Kadar smo mimoidoči zagledali pava, smo občudovali njegovo modrozelenordeče perje, ki se je lesketalo. Pav je imel na glavi pernato krono. Kako je bil lep, kadar je dolga nadrepna bleščeča peresa z okroglimi očesi razprostrl kot pahljačo.

Vsak večer se je pav oglašal tako močno, da smo ga slišali prav do naše hiše na Mali gasi.

Domovina pava je Indijska podcelina in Afrika, kjer živi v gozdovih.

Nekateri ljudje so imeli pero iz pavjega repa zataknjenega za okvir kakšne slike na steni ali ob robu ogledala kot okras. Nekateri pa so celo menili, da pavovo pero (pero seveda nič krivo) pri hiši prinaša nesrečo.

Podatek na hrbtni strani pove, da je na sprednji strani fotografija zadnjega pava na Brestu. Škoda.

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Fotografija iz leta 1969, ki jo je posnel Štefan Bogovčič, prikazuje mladinski ansambel Stalaktiti. Nekateri so ansamblu rekli tudi Brestovi stalaktiti.

Pobudo za ustanovitev skupine je dal harmonikar Janez Žnidaršič januarja leta 1969, sindikalna organizacija Tovarne pohištva Cerknica pa jim je za začetek dala stare inštrumente. Z obilo dobre volje so dan za dnem vadili na kegljišču v Cerknici. Prvič so javno nastopili na pustni torek v Brestovi restavraciji. Poslušat so jih prišli številni Cerkničani. Vsi so si zaželeli slišati mlade in vztrajne glasbenike. Niso jih razočarali. V aprilu istega leta so se odločili, si bodo kupili nove inštrumente, saj s starimi niso mogli pokazati, kaj zmorejo. Centromerkur v Ljubljani jim je šel na roke in jim dal na kredit vse inštrumente. ki so stali nekaj manj kot tri milijone starih dinarjev.

Z nastopi v Begunjah, Grahovem, Prezidu, Gerovem, Planini, Postojni in v ostalih krajih so si ustvarili tak sloves, da se je več gostinskih podjetij na Primorskem potegovalo zanje in jim nudilo ugodne pogodbe. Z lokalom na letališču v Postojni so sklenili pogodbo za nastope za celo sezono. Seveda so občasno igrali tudi po različnih krajih Notranjske in Primorske. Nastopali so ob sobotah in nedeljah, med tednom pa so pridno vadili, saj so se zavedali, da se bodo med številnimi glasbenimi skupinami uveljavili le s kvaliteto.

In kdo je igral pri Stalaktitih?

Na orgle in harmoniko je igral Janez Žnidaršič, ki je bil obenem vodja in strokovni svetovalec (prvi z leve),
na baskitaro je igral Ivan Najger (drugi z leve),
pel je Toni Petrovčič (v sredini fotografije),
na bobnih je bil Miro Jenček (četrti z leve) in
Ivo Godeša (na desni), ki je igral ritem kitaro.

Janez Žnidaršič, je igral na orgle in harmoniko.

Ivan Najger, ki je igral na bas kitaro.

Pel je Tone Petrovčič.

Miro Jenček je igral na bobnih.

Ivo Godeša pa je igral ritem kitaro.

Štefan Bogovčič je na hrbtno stran fotografije zapisal: “Stalaktiti ljubijo zdravje in mladost, zato najraje zaigrajo takole v prirodi”.

Vir:

Brestov Obzornik št. 21, ki je izšel 30. 6. 1969.

Kraj: Cerknica
Datum: 1969
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Fotografijo je posnel Štefan Bogovčič kmalu po hudem viharju 4. julija 1965, ki je divjal na našem področju. O isti zadevi pod naslovom 1965 Cerknica – Sv. Janez sem že napisal prispevek, ki je bil v Starihslikah objavljen 22. 6. 2011. Na tisti prispevek je bilo 7 dobrih komentarjev, zato jih v tem prispevku ne bom ponavljal.

Kot sem zapisal zgoraj, je 4. julija 1965 naše kraje zajelo hudo neurje, ki je povzročilo veliko škodo. Posebno hudo škodo so utrpeli gozdovi in gospodarska poslopja. Čeprav je neurje trajalo le kratek čas, je povzročilo pravo razdejanje.

Podrt je bil drevored sadnih dreves ob cesti proti Dolenji vasi in proti Dolenjemu Jezeru. Gozd v Rakovem Škocjanu, pri Bločicah in na Javorniku je bil zelo uničen. Marsikatera stavba je izgubila streho, mnogo kozolcev je bilo porušenih.

Brez pločevinaste strehe na zvoniku je ostala tudi cerkvica sv. Janeza na cerkniškem pokopališču. Poskrbljeno je bilo, da je zvonik dobil kmalu novo streho, prav tako pločevinasto, ki jo je naredil moj sosed Lojze z Male gase.

Štefan je na hrbtni strani zapisal. “Še zvonik cerkvice na pokopališču v Cerknici je ostal brez svojega vrha po neurju”.

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Fotografijo je 15. oktobra 1975 posnel Štefan Bogovčič v cerkniškem hotelu Jezero. Fotografija prikazuje veselo družbo pri zakuski po svečanostih ob proslavljanju 25-letnice samoupravljanja na Brestu.
Ob tem jubileju je Republiški svet zveze sindikatov Slovenije Brestu podelil priznanje samoupravljalcem za izjemne dosežke pri razvijanju in utrjevanju samoupravnih družbenih odnosov.

Na Brestu je namreč že 1. oktobra 1950 zasedal prvi delavski svet, kar je le nekaj mesecev zatem, ko je bil sprejet Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji. Do konca leta 1950 pa so začeli delovati tudi obratni delavski sveti.

Poleg priznanja Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije za izjemne dosežke pri razvijanju in utrjevanju samoupravnih družbenih odnosov j·e Brest na nedavni svečani seji skupščine občine Cerknica ob letošnjem občinskem prazniku dobil tudi najvišje občinsko priznanje “19. oktober”.
Priznanje “19. oktober” sta dobila še občinska gasilska zveza za dvajsetletno uspešno delovanje in Tone Kraševec za dolgoletno družbenopolitično delo in za njegov prispevek h krepitvi medobčinskega sodelovanja v notranjsko-kraški regiji.
*

Na tem segmentu so:

Štefan Bogovčič (spredaj),
Božo Bajc (zadaj levo),
Tone Bavdek (zadaj v sredini) in
Karel Bahun (zadaj desno).

Tu pa sta:

France Urh (na levi) in
Viktor Ogrinc (na desni).

Štefan je zapisal: “Zakuska ob zaključku proslave 25 letnice delavskega samoupravljanja in nagrajencev v hotelu Jezero 15. oktobra 1975”.

Napisal je tudi imena prisotnih, pozabil pa je zapisati Karla Bahuna.

Vir:

Brestov obzornik z dne 31. 10. 1975

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Fotografijo nogometašev je posnel nekega sončnega poletnega popoldneva Štefan Bogovčič na igrišču za novo šolo v Cerknici. Glede na videz igralcev predvidevam, da je bilo okrog leta 1970. Morda tudi nekaj let prej ali pozneje.

Ne vem kako je zdaj, vendar takrat se je mali nogomet igralo na rokometnih igriščih. Brcalo je pet igralcev skupaj z golmanom. Igralce se je menjavalo na sredini igrišča, vratarja pa le ob prekinitvah igre. Brcalo se je dvakrat po 15 minut s petminutnim odmorom med polčasoma. Avt se je izvajal z nogo, žoga pa je morala na črti mirovati, nasprotni igralci so morali biti od žoge oddaljeni pet metrov, zadetek, dosežen iz avta, pa se ni priznal.

Od leve stojijo:

Tone Kranjc,
Branko Kebe,
Tomo Mozetič,
Marjan Bajc in
Jože Trden.

Spodaj pa so prav tako od leve:

Iztok Razdrih,
Miro Jenček in
Tone Urbas.

Kraj: Cerknica
Datum: okoli 1970
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija
Oblika:

Štefan Bogovčič je fotografiral tržnico v Cerknici leta 1965 in za Glas Notranjske, ki je izšel septembra 1965 napisal tudi ustrezno besedilo. Ker se mi zdi njegov članek zanimiv, ga v nadaljevanju citiram v celoti.

Kumare in jabolka so odprla promet na novi tržnici!

Pred kratkim je dan v promet živilski trg na odprtem prostoru pred mostom v Cerknici. Prostor je zelo lepo urejen. Postavljena je lična ograja, tla so posuta s peskom, urejen je vodnjak-umivalnik in napisna tabla. Stojnice so prodajalcem vedno na razpolago. Vsak prodajalec plača 150 din odškodnine. Če pa blago pripelje z avtomobilom, pa 200 din.

Kot prej, tako so tudi sedaj zastopani prodajalci iz goriških krajev. Nudijo predvsem kumare, kvalitetna jabolka, breskve, hruške, fižol v stročju in paradižnike po naslednjih cenah:

jabolka od 120 do 200 din/kg,

breskve od 300 do 350 din/kg,

hruške 350 din/kg,

paradižnik 200 din/kg,

fižol 300 din/kg,

klumarice 140 din/kg in

krompir 80 din/kg.

Začetek je torej tu. Kupcev je dovolj. Škoda je samo, da nimajo dovolj razumevanja domače gospodinje iz okoliških vasi, saj bi na trgu lahko spravile v denar vse artikle, kar jih imajo doma odveč.

Štefan Bogovčič je optimistično pogledal na prihodnost in zato na koncu še zapisal:
Vsaka nova reč gre spočetka počasi naprej, kasneje pa le dobro napreduje. Upajmo, da bo tako tudi z našo novo tržnico.”

In še podatek na zadnji strani stare fotografije, ki pove:

“Cerkniška tržnica tik potem, ko je bila zgrajena in sposobna za promet.”

Vir:

Glas Notranjske, september 1965

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

To fotografijo je Štefan Bogovčič posnel nekega zimskega dne leta 1965. Postavil se je na Cesto 4. maja pred Bokalovo hišo in sprožil fotoaparat. V prvem planu je Štefanova hči Cvetka. Tako je Štefan tudi poimenoval fotografijo.

Na Mali gasi smo se sankali tudi še potem, ko je padel mrak, saj je bila luč na električni štangi pri Šemičovem skednju, za ovinkom pri Šemiču pa se je že svetlikalo od luči na Cesti 4. maja.

Po sankanju smo seveda vsi premočeni prišli domov, saj ni bilo dovolj vodoodporne obutve in oblačil.

Otroci smo pozimi komaj čakali, da je sneg pobelil Cerknico. Takrat po cestah ni bilo prometa in smo se lahko sankali kjerkoli. Sankali in smučali smo se po Mali gasi, predvsem po klancu proti Cesti 4. maja, saj na klancu proti mlinu ni bilo dovolj strmo. Sankali smo se po Veliki gasi, vendar tudi po njej ni bilo pravega drsenja. Bolje je bilo po klancu pod kaplanijo, kjer so Zgoncove sani, s Sanditom na njih, drsele čez glavno cesto proti Dolenji vasi. Pod farovžem je bilo tudi v redu. Po Kostelinovem klancu je Tumcove sani, na katerih je bil Mile, neslo do Žajfence, no včasih le do Štajerjevega korita. Pa v Tavžlovi dolini, sankali in smučali smo se v Vidmu od farovških štal navzdol. Malo dlje je bila Klopčarica.

Kaj pa imajo otroci danes? Po cestah splužijo in posolijo, Videm je pozidan, Tavžlova dolina pa zasuta. Kaj še ostane otrokom. Ne preostane jim drugega kot nagajanje. No, nagajali smo tudi mi takrat, kljub temu, da smo se imeli kje sankati.

“Cvetka na smučanju v Cerknici 1965”, je Štefan Bogovčič poimenoval to fotografijo.

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

160508129 Trgovsko podjetje Škocjan je sredi avgusta leta 1962 odprlo v Cerknici novo blagovno hišo. Zgradilo jo je cerkniško gradbeno podjetje Gradišče. Z gradnjo je začelo že leta 1960. V pritličju poslopja so bile trgovine, v nadstropjih pa stanovanja.

Kot je Glas Notranjske poročal v št. 3 leta 1962, je v poslopju 18 družinskih in 9 samskih stanovanj. Celotna gradnja je stala približno 105 milijonov dinarjev. Investitorji so bili ObLO Cerknica, tovarna pohištva Brest Cerknica, Gradbeno podjetje Gradišče in Zdravstveni dom iz Cerknice.

Fotografijo je posnel Štefan Bogovčič okrog leta 1965, saj se še vidi eden od dveh divjih kostanjev. Štefan je z družino stanoval v tem poslopju, zato ni imel težav povzpeti se na njegovo streho in narediti ta posnetek.

Na levi strani se vidi vogal cerkniške restavracije Jezero, ki smo ji rekli hotel. Obiskovalec si je v tej restavraciji zapomnil stranišče in kavo.

Na tem segmentu vidimo na levi zgornjo Žumrovo hišo še brez vogalnega podhoda. Na hiši je pritrjena reklamna vitrina, v kateri so bile fotografije in podatki o filmih, ki so se vrteli v kinodvorani. Poleg te vitrine sta bili v Cerknici še dve, ki sta cerkničane vabili v kino. Ena je bila pritrjena na Urbancovem taboru, druga pa na kinodvorani.

Zadaj pa se vidi spodnja Žumrovo hiša v kateri je delikatesa. Na fasadi sta vidni dve Perkovi praskanki. Pred hišo je parkiran Volkswagen in nekaj vespi ali lambreti podobnega, morda je celo Nsu prima.

Ob glavni cesti je bil leta 1952 postavljen spomenik v 2. svetovni vojni padlim borcem.

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Fotografijo je v zimi leta 1966 posnel Štefan Bogovčič. Postavil se je na Kostelinov klanec in v fotoaparat ujel otroke, ki so se sankali po Cibkovem klancu.

Nekako na sredini Kostelinovega klanca se namreč proti Rutarjevemu mlinu odcepi Cibkov klanec, ki je krajši od Kostelinovega. Mnogokrat rečemo Kostelinovemu klancu Šarcov klanec, imenovanem po znanem kovaču Šarcu, ki je imel kovačijo na klancu nasproti Cibkovega skednja. Pravijo, da je Šarc nekoč koval celo konje Karadžordževičev v Beogradu.

V tistem času je bil promet zelo redek, po Cibkovem klancu ga pa sploh ni bilo, zato je bilo sankanje po njem njem varno.

Pa tudi na Kostelinovem klancu so se zelo poredko zaslišali kraguljčki, ki so naznanjali, da se bližajo sani. Takrat smo se ustavili in gledali v mačka, ki je zaviral sani. Maček je namreč naprava, ki je pritrjena na levi sanici. Maček je imel običajno dva zoba. Pred klancem je furman spustil mačka in stopil nanj, da sta se zoba zagrizla v sneg in na ta način zavirala. Potem je ostala na sankališču sled, ki se je zaradi sankanja sčasoma zabrisala. Včasih pa je maček tudi vrgel iz cestne podlage nekaj peska in drobnega kamenja. To je bilo takrat, kadar je maček le pregloboko zarezal v sneg tako, da sta zoba mačka predrla snežno plast in zagrabila vrhnji sloj makadamske ceste.

Otrok na fotografiji nismo prepoznali.

Nedaleč od Cibkovega klanca, v Konjedicovi hiši na Mali gasi, je bil takrat otroški vrtec.

Kraj: Cerknica
Datum: 1966
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Ne vemo točno, kdaj je Štefan Bogovčič posnel to fotografijo, zato sem napisal datum 1979, ko je bil France Obreza, ki stoji ob avtu, star 50 let. France je bil namreč letnik 1929. O Francetu je bilo v Starihslikah že nekaj napisanega, in sicer 24. 9. 2010 in 1. 12. 2010.

Tone Kebe je v svoji knjigi Cerknica in njeni ljudje napisal, da je France Obreza končal oficirsko šolo ter postal podporočnik. Vendar se je vrnil domov in ni opravljal oficirskega dela. Bil pa je zelo aktiven pri narodni obrambi in postal kapetan. Zravnan in postaven, vojaško vzgojen, toda mehkega srca, je bil brez uniforme nesrečen. Pa se je Levštek spomnil in ga imenoval Šerif. Tega imena se je France sprva branil, nato pa navadil nanj.

Ker sem Franceta nekoč med pogovorom vikal, mi je rekel: “Kar tikaj me, pa Šerif mi reci”!

Fotografija je nastala v Cerknici na placu pred Kravanjetovo hišo. V tem delu Kravanjetove hiše je bila nekoč trgovina. Kasneje, ko so trgovino zaprli, je imelo v njej domovanje Avto-moto društvo.

Avto, pred katerim stoji France, pa je ford. Ford je bil naftno zelene barve. Njegov lastnik je bil cerkniški zobozdravnik dr. Boris Kravanja.

Na desni strani tega segmenta se vidi vhod v nekdanjo trgovino oziroma v prostore AMD. Na portalu vrat sta vidni dve kankori. V SSKJ nisem našel izraza kankora. Kankora je namreč moški del panta, ki je v naslikanem primeru pritrjen v portal, da nosi vratno ali okensko krilo ter omogoča odpiranje in zapiranje le-tega.

V izložbenem oknu na levi strani segmenta pa je pritrjeno vabilo na že zdavnaj pozabljen dogodek.

Kraj: Cerknica
Datum: 1979
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 31. 3. 2012
Oblika: negativ 6×6

To fotografijo je Štefan Bogovčič posnel leta 1974 pred staro Brestovo menzo v Cerknici.

Fotografija prikazuje jubilante dela. Jubilanti in vodstvo tovarne so se postavili na stopnice pred vhodom v menzo.

Danes je v prostorih stare menze več lokalov in trgovina. Prav na začetku, kjer so postavljeni jubilanti, je lokal z imenom Kekec.

Imen vseh prisotnih nismo mogli določiti, čeprav se večino ljudi spominjam.

Imena, ki se jih spomnim pa so:

Francka Kakša (spodaj levo),
Janez Logar (v drugi vrsti drugi od leve),
Janez Voljč (za Francko Kakša),
Martin Petan (desno od Janeza Voljča),
Jože Strle (spodaj povsem levo),
Jože Zalar (za Janezom Logarjem),
France Zakrajšek (v sredini segmenta),
Janez Kebe (zadaj za Francetom Zakrajškom),
Slavko Švigelj (levo od stebra),
Jože Kos (levo od Slavka Šviglja) in
France Urh (zadaj desno).

Tu pa so:

Elica Jenček (spodaj druga z leve),
Janez Hren (tretji z leve spodaj),
Božo Ardalić (zgoraj povsem levo) in
Ivan Kebe (zgoraj desno).

Pri najboljši volji ne morem dešifrirati druge besede, ki jo je napisala Štefanova roka.

Kraj: Cerknica
Datum: 1974
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 30. 3. 2012
Oblika: fotografija

1963 Cerknica – Panorama Bresta

1954 Cerknica – Ob stružnici

1945 Cerknica –Čiščenje ruševin

1905 Cerknica – Orkestrion

1945 Cerknica – Brigada prostovoljcev

1954 Cerknica – Pozdrav motoristov

1955 Cerknica – Umivanje zob ob potoku

1956 Cerknica – Spomin iz JLA

1985 Cerknica – Vol pred Rakovcem

1975 Cerknica – Zadnji Brestov pav

1969 Cerknica – Stalaktiti

1965 Cerknica – Sv. Janez (2)

1975 Cerknica – Zakuska nagrajencev

1970 Cerknica – Nogometaši malega nogometa

1965 Cerknica – Tržnica

1965 Cerknica – Cvetka na smučanju

1965 Cerknica – Na vrhu blagovnice

1966 Cerknica – Na Kostelinovem klancu

1979 Cerknica – France z avtom

1974 Cerknica – Zvesti Brestu